Vitamin C – kaj je še skrito?
Vitamin C ali s strokovnim imenom askorbinska kislina, je verjetno že iz otroštva vsem najbolj poznan vitamin. Kdo se namreč ne spomni nam dobro poznanega instant produkta hrvaške prehrambne industrije, (op. Cedevite), ki osvežilno še kako prav prija v teh poletnih dneh. O vitaminu C se je na široko pisalo in govorilo že v veliko člankih, v tej rubriki pa bi rad besede navezal predvsem na zanimivosti in lastnosti, ki so bile v tem pomenu nekoliko zasenčene. Prav tako bom izpostavil nekatere primere, kjer je uporaba vitamina C kot sočasni dodatek farmakološki terapiji še posebej primerna in opozoril na primere, kjer lahko sočasna uporaba zdravljenju celo škoduje.
Pa gremo od začetka. Vitamin C je bil za človeštvo dolgo časa neznanka. Čeprav je na bolezen »zaradi pomanjkanja uživanja sadja in zelenjave« prvič opozoril že Hipokrat v antičnih časih, pa so se bolj osredotočeno tej problematiki začeli posvečati šele proti koncu 15. stoletja. Takrat so pri mornarjih na dolgo trajajočih plovbah širom sveta opažali razne hude simptome: vnetje dlesni, krvavitve in izpadanje zob, edeme (otekline) spodnjih okončin, vnetje sklepov, visoko vročino in ne nazadnje izčrpanost, ki je velikokrat privedla tudi do smrti. Bolezen so poimenovali skorbut. Skorbut je bil za mornarice ogromen problem in šele leta 1753 so s sistematičnim pristopom prišli do rešitve. Škotski zdravnik James Lind je ducat britanskih mornarjev podvrgel 6 različnih režimom zdravljenja, pri čemer je le en bil uspešen – uživanje pomaranč in limon. Malenkost kasneje so ugotovili, da ima podobne lastnosti na reševanje težav tudi kislo zelje, ki je zaradi obstojnosti na dolgih potovanjih postalo zlati standard nadomeščanja vitamina C.
Ko naštevam živila, se bralcu verjetno v mislih posredno poraja povezava – kislo (npr. limone, kislo zelje) vsebuje veliko vitamina C. Čeprav izgleda logično, pa je velikokrat tovrstno mišljenje zmotno. Limona npr. po nekaterih raziskavah vsebuje le 75% vsebnosti vitamina C pomaranče, ki se med domačim sadjem po vsebnosti vitamina C tudi najvišje uvršča. H kiselkastemu okusu limone namreč v veliki večini pripomorejo tri kisline: citronska, jabolčna in galaktoronska. Med artikli z največ vsebnosti vitamina C se tako med domačimi živili nahajajo še surova rdeča in zelena paprika, grenivka (uživanje katere pa ima lahko na delovanje določenih zdravil pomemben negativni vpliv), kivi, brokoli in jagode. Naslednjič tako lahko ob prehladu, namesto čaja z medom in limono, tu in tam zaužijete tudi čaj z medom in pomarančo, s čimer boste zagotovili nekoliko večji vnos vitamina C.
Zahvaljujemo se Vam ker nas berete :), ne pozabite vščekati našo FB stran 
Hkratno uživanje vitamina C je priporočljivo tudi kot dodatek pri nekaterih farmakoloških zdravljenjih, npr. pri zdravljenju anemije (slabokrvnosti) z nadomeščanjem železovih ionov. V teoriji bi namreč vitamin C naj, zaradi rahle kislosti in posledično večje stabilnosti železovih ionov, pospešil absorpcijo in učinkovitost le-teh pri izgradnji eritrocitov. Kakorkoli, novejše raziskave so nekoliko zamajale temelje teh trditev, saj v povezavi s tem niso ugotovili statistično značilnih rezultatov. Jemanje dotičnih zdravil za zdravljenje anemije z vitaminom C tako ni obvezno, je pa z vidika uporabe za pacienta še zmeraj priporočljivo.
Kot vemo, vitamin C poleg pomembne vloge pri premagovanju prehlada izkazuje veliko koristnih lastnosti tudi pri preprečevanju nastanka katarakte, srčno-žilnih bolezni, pri ohranjanju zdrave kože idr. Vseeno pa moramo biti pri njegovi uporabi včasih tudi (zelo) previdni. Prehranska dopolnila z visoko vsebnostjo vitamina C so namreč odsvetovana pri bolnikih z ledvično boleznijo, ob visokih odmerkih pa lahko vpliva tudi na učinkovitost zdravljenja z varfarinom, statini ali z določenimi protivirusnimi zdravili. Posebno bi rad omenil tudi uporabo vitamina C pri onkoloških bolnikih. Obstaja namreč skrb, da vitamin C zaradi izkazovanja antioksidativnih lastnosti med kemoterapijo lahko zmanjša učinek uničenja rakavih celic. To velja tudi za ostale antioksidante. Zaradi vsebnosti le-teh v različnih prehranskih dopolnilih zato priporočamo, da se pred uživanjem katerega koli prehranskega dopolnila ali zdravila brez recepta o tem posvetujejo v lekarni ali še bolje, z zdravnikom v onkološki ambulanti.
Ker smo govorili o potrebah in vnosih vitamina C, naj opredelim te še s številkami. Dnevne potrebe zaužitja vitamina C pri odraslih se gibljejo nekje med 75 (ženske) in 90 mg (moški), nekoliko večje so potrebe pri ženskah v nosečnosti (85 mg) in dojenju (120 mg) ter pri kadilcih, kjer so dnevne potrebe pri posamezniku za 35 mg višje kot pri nekadilcih. Z raznovrstno prehrano ter zadostnim uživanjem sadja in zelenjave te vrednosti z lahkoto dosežemo. Največje, še varno zaužitje vitamina C se giblje med 1000-2000 mg/ dan, odvisno od posameznika, vendar takšnih odmerkov, razen pri ekstremnih športnikih, pa še to za krajši čas, ne priporočamo.
Po kratkem potepu skozi zgodovino in pregledu nekaterih zanimivih plati tega, verjetno najpomembnejšega človeškega vitamina, bi rad članek zaključil s stavkom znanstvenika, dr. Albert Szent-Györgyija, ki je vitamin C odkril in leta 1928 prvič izoliral: »Raziskovanje pomeni videti, kar so videli vsi drugi in razmišljati, česar ni pomislil še nihče drug.«. Naj nam te besede dajo razlog razmišljati o vitaminu C tudi na malce drugačen način.
