Astma pri otrocih
Astma je najpogostejša kronična bolezen pri otrocih. Na razvoj astme v otroškem obdobju pomembno vplivajo zunanji dejavniki: materino kajenje med nosečnostjo in otrokova izpostavljenost cigaretnemu dimu po rojstvu, izpostavljenost alergenom v vdihanem zraku v najzgodnejši mladosti, pogosta virusna vnetja dihal in dedna nagnjenost. V času odraščanja se pri nekaterih otrocih simptomi astme izboljšajo, pri drugih pa poslabšajo. Pri nekaterih se zgodi, da se simptomi in težave umaknejo za nekaj let in se ponovno pojavijo kasneje v življenju.
Kako prepoznati, če ima otrok astmo?
Simptomi astme se pri otrocih kažejo kot kašelj, ki je izrazitejši ponoči in ob naporih, ponavljajoče se piskanje v prsih, ki ga slišimo pri otrokovem izdihu, težko dihanje s podaljšanim izdihom, občutek stiskanja v prsih, jutranja kratka sapa in težka sapa ob telesnih aktivnostih. Pogosti oziroma stalni napadi kašlja so lahko edini simptom astme pri majhnih otrocih in ni nujno, da otroku piska v pljučih. Otroci pogosto ne znajo prepoznati občutka tiščanja v pljučih. Simptomi astme se pojavijo ali poslabšajo predvsem ponoči, po naporu ob telesnih aktivnostih, ob virusnih okužbah dihal, ob stiku z inhalacijskimi alergeni in dražečimi snovmi v zraku ter pri psihičnem stresu. Prehladi pri otrocih z astmo pogosto preidejo iz zgornjih dihal navzdol na pljuča in trajajo več kot deset dni.
Do 80 % otrok z astmo dobi simptome bolezni pred 5. letom starosti. V tem starostnem obdobju ni natančnejših diagnostičnih preiskav, s katerimi bi lahko z veliko gotovostjo potrdili bolezen, ker pri izvajanju funkcijskih pljučnih testov (merjenje hitrosti pljučnih pretokov – PEF, spirometrija) otrok še ne zna sodelovati. V tej populaciji otrok je postavitev diagnoze izredno težka. Postavimo jo na podlagi opisa težav, ki ga lahko podajo starši, ki preživijo največ časa z otrokom. Zelo pomembno je, da znajo starši opazovati svojega otroka, otrokov pediater pa natančno prisluhne njihovim opažanjem in skrbno, načrtno zbira podatke. Pri starejših otrocih, običajno po 5. letu starosti, diagnozo podpremo še z enostavnim merjenjem pljučnega delovanja s pomočjo funkcijskih pljučnih testov, s čimer dokažemo spremenljivost zapore in prekomerno odzivnost bronhov – dve temeljni značilnosti astme. Funkcijski testi so v pomoč pri postavljanju diagnoze, pa tudi pozneje pri spremljanju urejenosti astme.
Otroci mlajši od 12 mesecev pogosto zbolijo s simptomi astme, vendar pa najpogosteje ne gre za astmo, temveč za prehladna in virusna obolenja dihal, kot sta bronhiolitis in laringitis. Takšna obolenja imajo otroci v povprečju lahko 6- do 8-krat letno. Pri otrocih, še posebej pri tistih, ki so mlajši od 12 mesecev, so dihalne poti zelo ozke. Tako že manjše vnetje povzroči dovolj sluzi in otekline za razvoj znakov težkega dihanja in piskanja.
Starši so ključni pri zdravljenju otroka z astmo
Nezdravljena astma je dinamična in nepredvidljiva bolezen, ki pri vsakem otroku poteka v drugačni obliki, lahko pa se spreminja tudi pri istem otroku, zato moramo zdravljenje prilagoditi njenim značilnostim. Poslabšanja astme moramo predvideti in jih preprečiti. Otrok z astmo mora biti zdrav otrok, doseči mora skoraj normalno pljučno funkcijo; ob dobro vodeni bolezni mora biti zmožen enakih dejavnosti kot vrstniki brez astme. Če ni tako, otrokova bolezen ni dobro zdravljena. Zato je neprecenljiva poučenost staršev o bolezni, za uspešno zdravljenje pa je ključno njihovo sodelovanje z otrokovim pediatrom. Starši se morajo naučiti pravilno dajati zdravila otroku, poznati razliko med olajševalci (bronhodilatatorji), ki jih otrok prejme samo ob poslabšanju bolezni, in preprečevalci, ki jih mora prejemati redno, v skladu z navodili pediatra. Poznati morajo tehniko vdihavanja zdravil – vedno prek podaljška (vsaj do četrtega leta je to maska, pozneje pa lahko tudi podaljšek z ustnikom). Pri vsakem otroku z bronhialno astmo, ki zna uporabljati merilnik pljučnih pretokov (PEF), je priporočeno vsakodnevno merjenje maksimalnega pretoka zraka v izdihu in vodenje dnevnika pljučnih pretokov. S tem lahko natančneje spremljamo uspešnost zdravljenja astme. Poslabšanje rezultatov je lahko prvi pokazatelj, da astma ni urejena oziroma se je poslabšala. Za mlajše otroke obstaja vprašalnik “asthma control test (ACT)” s katerim si lahko starši pomagajo pri kontroli uspešnosti zdravljenja otrokove astme. Otroci astmatiki morajo redno telovaditi, saj telesna aktivnost izboljšuje njihovo pljučno funkcijo. Za astmatike je zelo pomembno, da iz njihove bližine odstranimo oziroma omejimo sprožilce napadov. Starši morajo poskrbeti za pravilno ureditev okolja otroka. Pri alergiji na pršice naj se uporabijo blazine in odeje iz umetnih vlaken, posteljno perilo naj se tedensko pere, odstraniti je potrebno tepihe in zavese, redno prati ali zamrzovati plišaste igrače. Alergenom pelodov trav, dreves, cvetja se astmatiki težko izognejo, lahko pa se izogibajo gibanju na prostem , ko je teh največ v ozračju (to je v vetrovnem, suhem vremenu), takrat tudi ni priporočljivo sušenje perila na prostem. Pri težavah zaradi mačjih in pasjih alergenov, je potrebno poskrbeti, da niso v otrokovi bližini. Z upoštevanjem vsega tega bodo starši lažje dosegli, da bo astma njihovega otroka uspešno zdravljena in učinkovito spremljana, kar je pa ključno za udobno in kakovostno življenje njihovega otroka.
Z uspešno zdravljeno astmo imajo otroci astmatiki udobno in kakovostno življenje.
