Mariborski strokovnjak o Ilki Štuhec, Štefanu Hadalinu in drugih slovenskih smučarjih

Ko slovenski smučarji na svetovnem prvenstvu osvojijo dve medalji, tudi zlato, potem je nastope mogoče oceniti samo kot – uspeh. Tudi vi menite tako?

“O tem ni dileme, tako je. Nekorektno pa bi bilo, da bi jaz, ki zadnja leta nisem dovolj vpleten v slovensko reprezentančno smučanje, ocenjeval uspešnost ekip. Za to bi moral imeti pred seboj načrte za nastope na prvenstvu. Potem bi lahko ocenil, ali so cilji uresničeni, in bi lahko ovrednotil rezultate. Doseženo lahko ocenjujem samo kot človek, ki smučanje še zmeraj spremljam in kolikor toliko tudi obvladam. Izplen je bil torej optimalen. Žan Kranjec bi lahko naredil še kaj več, Štefan Hadalin tudi, medtem ko smo od Mete Hrovat v tem trenutku pričakovali preveč. Da bi se vmešala v boje za medalje, ta čas še ni bilo realno, takšne zahteve so samo za aktiviranje publike. Z ekipo, kot jo Slovenci ta hip premoremo, smo dosegli imeniten rezultat.”

Ilko Štuhec ste po superveleslalomski tekmi (osvojila je osmo mesto) kar precej kritično ocenili. Njen pristop ni bil dovolj agresiven, zavoji niso bili optimalni, vmes se ni odločila za krajšanje …, skratka, njena vožnja je bila vse prej kot optimalna. Ste bili morda preveč kritični, posebej ker ji je slab teden kasneje v smuku uspelo premagati vso konkurenco?

“Na tistem superveleslalomu je Ilka očitno v pravem času dobila manjšo lekcijo. Zanjo je bila sreča ali pa tudi smola, da je bil na svetovnem prvenstvu najprej na sporedu superveleslalom in šele zatem smuk. Seveda bi se precej težje zakalkulirala na ‘njeni’ tekmi. Pred smukaško tekmo so po navadi na voljo tri vožnje za trening, kjer je mogoče razmere na progi proučiti do te mere, da ugank do tekme ostane zelo malo, in njej je v ključnem nastopu uspelo praktično vse.”

Preostanek članka si lahko pogledate na tej POVEZAVI