ZDRAVJE

Preprečevanje in zdravljenje tetanusa

Tetanus je v svetu še vedno smrtna bolezen, saj zaradi nje letno umre 38.000 ljudi (podatki za leto 2017), od teh je polovica mlajših od 5 let. Se je pa stanje z dostopnostjo cepiva zelo izboljšalo. Od leta 1990 je smrtnost upadla za 89 %. Največji smrtni davek bolezen zahteva v podsaharski Afriki in južni Aziji.

V Sloveniji je stanje bistveno boljše. Na leto imamo po nekaj primerov pri starejših ljudeh, ki še niso bili vključeni v sistematično cepljenje proti tej resni bolezni, medtem ko pri otrocih nismo imeli primera tetanusa od leta 1995 do leta 2015. Leta 2016 je v Sloveniji za tetanusom zbolel otrok, ki ni bil cepljen.

Pri novorojenčkih se kot prvi znak pojavi odsotnost sesanja. Prenehajo pridobivati težo in njihova telesa postanejo otrdela, pojavijo se krči. Zaradi krčev lahko pride do zlomov hrbtenice in drugih kosti. Lahko se pojavijo motnje srčnega ritma in koma. Med sekundarnimi okužbami je pogosta pljučnica. V primeru tetanusa pri novorojenčku je izid največkrat smrten.

Pred okužbo nismo varni, četudi smo v preteklosti tetanus že preboleli. Najuspešnejši način preprečevanja bolezni je cepljenje, ki je v Sloveniji na voljo od leta 1951. Cepljenje otrok in odraslih zagotavlja dobro zaščito in je hkrati zelo varno. Vsa cepiva proti tetanusu vsebujejo tetanusni toksoid, torej deaktiviran toksin, zato cepivo proti tetanusu ne more povzročiti te bolezni. Za zaščito je treba cepljenje ponavljati, saj učinek cepiva sčasoma slabi. Načeloma je zaščita zadovoljiva vsaj 10 let po opravljenem programu cepljenja.

Cepljenje proti tetanusu je v Sloveniji vključeno v obvezni program cepljenja. Tako pred boleznijo zaščitimo že majhne otroke v prvem letu starosti, ko dobijo prve tri odmerke kombiniranega cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa B in otroški paralizi. Preostale tri odmerke dobijo v starosti 12–24 mesecev, 8 let (3. razred osnovne šole) in 16–18 let (ob sistematskem pregledu v srednji šoli). Nadalje se priporoča en poživitveni odmerek na vsakih 10 let oziroma ob poškodbi.

Tetanus je v kateri koli stopnji bolezni nujno stanje in zahteva bolnišnično obravnavo, saj je potreben stalen nadzor nad bolnikom. Nanj pomislimo ob značilnih kliničnih znakih, ki se pojavijo nekaj dni po nastanku rane, ki je onesnažena z zemljo, v kateri so spore bacila tetanusa. Posebej nevarne so z zemljo onesnažene vbodne rane, pa tudi žulji, opekline in druge, morda celo neopažene rane. Kot prvi znak se v polovici primerov pojavijo otrdelost in krči v žvekalnih mišicah, nato sledijo otrdelost vratu, težave pri požiranju, krč glasilk in mišic sapnika, generalizirani krči po vsem telesu, močno okrepljeni refleksi, potenje in povišana telesna temperatura.
Če je do okužbe s tetanusom že prišlo, bolnika čaka naporno in dolgotrajno zdravljenje, saj običajno traja več tednov, da si bolnik popolnoma opomore. Zdravljenje vključuje intravensko aplikacijo humanega imunoglobulina proti tetanusu, ki nevtralizira nevrotoksin, uporabo antibiotikov, lajšanje mišičnih spazmov ter drugih znakov bolezni (tahikardije, hipertenzije). Če je prizadeto dihanje, je potrebna tudi mehanska ventilacija, da preprečimo zadušitev. Na žalost je zdravljenje pogosto neuspešno, saj približno četrtina vseh okuženih umre.

Proti tej bolezni bomo največ naredili, če se bomo cepili ter rane ustrezno oskrbeli. V primeru večje rane, ki bi lahko vodila v okužbo s tetanusom pri osebi, ki je zadnji obnovitveni odmerek cepiva proti tetanusu prejela pred več kot 10 leti, je najbolje poiskati zdravniško pomoč, saj bo verjetno treba izvesti preventivno cepljenje.

 

Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom.
 
VIR: TOČKA ZDRAVJAAVTOR: Bojan Madjar, mag. farm., spec.