SLOVENIJA

Kako suha drva nam prodajajo?

Kot piše ZVEZA POTROŠNIKOV SLOVENIJE(Barbara Primc, Tea Žnidaršič):

Kljub vsem energentom, ki so na voljo, letna poraba drv za ogrevanje prostorov, sanitarne vode in za kuhanje v slovenskih gospodinjstvih presega milijon ton. Pred začetkom kurilne sezone nas je zato zanimalo, kakšna je kakovost drv na slovenskem trgu. Predvsem smo želeli preveriti, ali so ustrezno suha, saj to vpliva na učinkovitost zgorevanja in s tem
na večje onesnaženje zraka.

Čeprav je v Sloveniji veliko manjših ponudnikov, pri katerih je drva mogoče kupiti tudi ceneje, smo jih sami namenoma kupili v trgovskih centrih in spletnih trgovinah, ki imajo skladišča na različnih koncih države. Konec avgusta smo tako kupili osem vzorcev bukovih drv, od tega šest v paletah in dva v mrežasti vreči.

Zapletlo se je že pri naši želji, da kupimo suha drva, ki jih lahko takoj začnemo uporabljati, a povsod niso bila na voljo. V Bauhausu na ljubljanskem Rudniku, denimo, so imeli drva, ki v njihovem pokritem, a zračnem skladišču stojijo eno leto in jih prodajajo kot sveža. Po drugi strani so nam v spletni trgovini Drva na dom kot suha prodali drva, ki se “na odprtem skladiščnem prostoru sušijo pet mesecev in so primerna za takojšnjo uporabo”. Pet mesecev sušenja na prostem je vsekakor premalo, še zlasti, če so palete nepokrite oziroma nezaščitene pred dežjem, kar smo na njihovem skladiščnem prostoru videli na lastne oči.

Cene se od ponudnika do ponudnika razlikujejo, saj imajo eni na voljo drva na paletah dimenzij 1 x 1 m³, drugi 1 x 1,7 m³ ali 1 x 1,8 m³. Potem je tu še strošek dostave, ki ga nekateri že vključijo v ceno, drugi ga obračunajo posebej glede na oddaljenost kraja dostave. Za veliko paleto smo tako vključno z dostavo odšteli od 160 do 190 evrov, za tisto, ki smo jo prevzeli sami in v kateri naj bi bila `premium suha bukova drva´, pa kar 210 evrov. Za malo paleto smo skupaj z dostavo odšteli od 95 do 132 evrov, za drva v mrežasti vreči (0,03 m³) pa od 3,29 do 3,99 evra. Če ceno brez prevoza preračunamo na kubični meter, smo največ odšteli za drva v Merkurju, najmanj pa za tista, ki smo jih kupili v murskosoboškem Obiju. Kot zanimivost omenimo, da so bila Merkurjeva drva dražja celo od tistih v vreči.

V sredini palete drobna drva in trske
Preden smo se lotili merjenja vlažnosti drv (z namenskimi merilniki, ki jih lahko kupi običajen potrošnik, in v laboratoriju, a o tem v nadaljevanju), smo dostavljena drva `ocenili na pogled´. Drva v mrežastih vrečah so bila na pogled takšna, kot morajo biti, ne nazadnje smo jih v trgovini videli in izbrali sami. Pri nakupu palete pa človek nikoli ne ve, kaj bo dobil na dom. No, mi smo dobili marsikaj.

Čeprav smo ob naročilu poudarili, da želimo srednje debela, narezana na dolžino približno 33 centimetrov, se je denimo v sredini najdražje palete, kupljene v Merkurju na Viču v Ljubljani, `skrival´ kar zajeten kup zelo drobnih drv, tudi trske so bile vmes. Omenjeno paleto so nam sicer pokazali, preden smo jo naložili v svoje vozilo, a pogled nanjo je z vseh strani razkril le zgledno zložena drva ustreznih dimenzij, le na dveh ali treh polenih je bilo opaziti znake trohnobe. Na paletah, ki so nam jih dostavili iz Obija na Rudniku v Ljubljani, Obija v Murski Soboti in Bauhausa na Rudniku v Ljubljani, je bilo polen z vidnimi znaki trohnobe nekaj več. Trohnoba je znak, da se je začela razgradnja lesa, kar znižuje njegovo kurilno vrednost. Ker smo tako sami kot tudi v laboratoriju ocenjevali največ pet polen s palete, rezultatov ne moremo posplošiti na celo paleto, a smo jih kljub temu vključili v preglednico.

Standard SIST EN ISO 17225-5:2014, ki določa kakovostne razrede za drva, namreč opredeljuje, da se delež trohnobe ocenjuje glede na delež kosov z vidno trohnobo v skladovnici ali na paleti. Če v skladovnici ni prisotne (vidne) trohnobe, se lahko vzorec razporedi v kakovostni razred A1. Če je v skladovnici manj kot pet odstotkov polen z vidno trohnobo, se vzorec razporedi v kakovostni razred A2. Če je v skladovnici več kot deset odstotkov takšnih polen, se vzorec razporedi v kakovostni
razred B.

Za kurjenje so primerna drva z največ 20-odstotno vlažnostjo.

Kako zanesljivi so merilniki vlažnosti drv?
Zanimalo nas je, ali lahko potrošnik na kakršen koli način sam preveri, ali so drva, ki jih je kupil, ustrezno suha. Pobrskali smo po spletu in našli kar nekaj merilnikov za `običajno´ rabo. Kupili smo tri znamke: Rothenberger, Stihl in TFA. V vseh priloženih navodilih za uporabo je bilo zapisano, da so merilniki namenjeni le za `domačo rabo pri ljubiteljskih opravilih´ in ne `za uporabo v referenčne namene ali pri uradnih preverjanjih in testiranjih´. Kljub temu smo se odločili, da jih preizkusimo.

Enega (TFA) kljub natančnemu upoštevanju navodil za uporabo in večkratnim poskusom (celo baterije smo zamenjali) sploh nismo mogli vključiti. Tako smo uporabili preostala dva – z vsakim smo po trikrat izmerili vlažnost vsakega polena tako, da smo tipali potisnili v les, na zaslonu pa se je izpisala vlažnost v odstotkih. Polena smo vzeli z različnih delov palete. Medtem ko so rezultati z Rothenbergerjevim merilnikom odstopali za največ en odstotek, so bila odstopanja pri Stihlovem večja, tudi do petodstotna. Poleg tega je Stihlov merilnik nekajkrat »odpovedal« – na zaslonu se je namesto odstotkov izpisal zapis `OL´, kaj pomeni, pa smo v navodilih za uporabo iskali zaman. V preglednici zapisani odstotki so povprečje treh merjenj.
Bolj kot merilnikom, s katerimi lahko vlažnost izmerimo sami, gre zaupati laboratorijskim meritvam, zato smo drva dostavili v laboratorij za lesna goriva na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Vlažnost smo določili po gravimetrični metodi, ki jo opisuje standard SIST EN ISO 18134-1:2015. Po tem postopku se drva najprej razcepi na manjše oziroma drobnejše kose (trske), stehta in nato posuši do absolutno suhega stanja. Po sušenju se razcepljena drva zopet stehta, iz razlike v teži pa se nato izračuna delež vode v lesu (t. j. vlažnost).

Nekako po pričakovanju so se kot najbolj vlažna izkazala Bauhausova drva, ki so jih prodajali kot sveža. S 36,13 odstotka vlage jih nikakor ne bi smeli uporabljati za kurjenje že to sezono. Na to dejstvo nas ob nakupu niso opozorili, prav tako nam niso podali nobenih navodil, kako jih pravilno skladiščiti, da bodo postala ustrezno suha.

Bolj kritično je, da so se za preveč vlažna (27,72 odstotka) izkazala tudi `suha´ drva, ki so nam jih dostavili iz podjetja Drva na dom, prav tako so `premium suha´ drva iz Merkurja bolj vlažna od `polsuhih´ iz murskosoboškega Obija. Vse to dokazuje, da je na trgu en sam velik kaos, potrošnik nikakor ne more vedeti, kaj mu bodo prodali in ali bo drva sploh lahko kuril že v tej sezoni.

Domače meritve so se od laboratorijskih kar precej razlikovale, pa še to ne vedno v isto smer, zaradi česar uporaba teh merilnikov ni ravno najbolj priporočljiva. V našem primeru lahko uporabljenima merilnikoma v dobro štejemo, da sta približno pravilno izmerila, ali so drva dovolj suha, nikakor pa ju ne bi mogli uporabiti za oceno, katera drva so bolj suha.

Vlažna drva – višji stroški ogrevanja
Vsebnost vlage v lesu za kurjenje ne sme presegati 20 odstotkov lesne mase, kar je v skladu z uredbo o izpustih iz malih in srednje velikih kurilnih naprav. Kurjenje vlažnih drv močno obremenjuje okolje (škodljivi izpusti iz kurilne naprave se povečajo tudi do 20 odstotkov, za prav toliko se zmanjša izkoristek kurilne naprave), povzroča obloge v peči in dimniku, poleg tega vlažna drva slabše zgorevajo in imajo slabši izkoristek energije, zato so stroški ogrevanja višji.

Preostanek članka si lahko pogledate na tej POVEZAVI

 

VIR: ZPS.SIAVTORICI: Barbara Primc, Tea Žnidaršič – FOTO: ZPS.SI