Motnje srčnega ritma
Celotno telo, vsi organi in tkiva so odvisni od pravilnega delovanja srca, ki telo oskrbuje s krvjo, bogato s kisikom. Ob motnjah srčnega ritma srce bije prehitro, prepočasi ali naključno. Običajen srčni ritem v mirovanju znaša od 60 do 100 utripov na minuto. Kadar je bitje srca izrazito hitrejše, govorimo o tahikardiji, kadar je počasnejše, pa o bradikardiji. O neenakomernem ritmu govorimo, kadar med srčnimi utripi poteče enkrat več, drugič manj časa. Veliko ljudi ima lahko blage in kratkotrajne motnje, pri katerih se srce nato hitro vrne v svoj normalni ritem (sinusni ritem). Pri motnjah srčnega ritma (aritmijah) je električni sistem srca prizadet, zaradi česar srce ne more opravljati svoje življenjsko pomembne vloge. Bolečine v prsih, omotica, potenje in izguba zavesti nakazujejo na življenje ogrožajočo aritmijo, ki zahteva takojšnjo zdravniško pozornost.
Poznamo različne vzroke za pojav aritmij. Med najpogostejšimi s srcem povezanimi vzroki so zoženje arterij, visok krvni tlak, motnje v prevajanju električnih impulzov, okvara srčne mišice po infarktu ali prirojene srčne napake. Poznamo pa tudi vzroke, ki neposredno ne izhajajo iz srca – okvara ščitnice, porušeno ravnovesje elektrolitov (kalij, natrij), sladkorna bolezen, spalna apneja, skrita žarišča okužb idr. Tudi nekateri nezdravi življenjski pristopi, kot so kajenje, zloraba zdravil/mamil ali alkohola, lahko pripeljejo do aritmije. Načeloma verjetnost za aritmijo s starostjo narašča.
Na srečo nam medicina ponuja precej zdravil, s katerimi vzdržujemo normalen srčni ritem in tako preprečujemo srčne infarkte ter možganske kapi. Na voljo so nam raznolika zdravila, recimo tista, ki vzdržujejo bitje srca znotraj želenih vrednosti (med 60 in 100 utripi na minuto), kot so zaviralci adrenergičnih receptorjev beta in nedihidropiridinski zaviralci kalcijevih kanalčkov. Poznamo tudi tako imenovane antiaritmike, ki delujejo na natrijeve ali kalijeve kanalčke in uravnavajo ritem srca. Medicina nam lahko pomaga tudi brez zdravil, pri bolnikih s hudo motnjo ritma v bolnišnici izvedejo elektrokonverzijo ali defibrilacijo, opravijo ablacijo (kirurški poseg na srcu) ali vgradijo srčni spodbujevalnik.
Med aritmijami je daleč najpogostejša atrijska fibrilacija, kjer prihaja do nerednega bitja atrijev (preddvorov). Atrijska fibrilacija precej poveča tveganje za možgansko kap. Če atrijska fibrilacija traja dlje časa, se v krvi začnejo tvoriti strdki, ki s krvjo potujejo po žilah v možgane. Bolniku, ki ima zaradi atrijske fibrilacije povečano tveganje za krvne strdke, zdravnik predpiše antikoagulant. To zdravilo sicer ne deluje na srce, pač pa preprečuje nastajanje krvnih strdkov, ki bi lahko povzročili možgansko kap.
Pomembno je, da bolnik razume, s kakšnim namenom zdravilo jemlje. Z uporabo lahko olajša nekatere simptome. V tem primeru bo učinek zdravila lahko sam zaznal, ga začutil in bo načeloma tudi bolj motiviran za dosledno upoštevanje navodil glede redne uporabe zdravila. To je v primeru preventivnih zdravil težje dosegljiv cilj. Zato je v takem primeru še pomembneje, da se bolniku predstavi namen terapije. O tem, kako pravilno uporabiti posamezno zdravilo ter kako zagotoviti dosledno uporabo zdravil, se lahko posvetujete z lekarniškim farmacevtom.
