Zgodba o penicilinih

Kot smo v zadnjem času večkrat slišali, prihaja na slovenskem in evropskem tržišču do delnega pomanjkanja nekaterih zdravil, med njimi tudi antibiotikov. Po podatkih Centrov za kontrolo in preprečitev bolezni (ang. Centers for Disease Control and Prevention) so v ZDA glavna skupina antibiotikov, predpisanih za peroralno uporabo za zdravljenje bakterijskih okužb, penicilini. Tudi v Sloveniji je zgodba podobna. Kaj pa sploh so penicilini?

Penicilini so skupina antibiotikov, ki se uporabljajo za zdravljenje širokega spektra različnih bakterijskih okužb. So polsinteznega ali naravnega izvora, saj v osnovi izvirajo iz plesni. Čeprav se je čudežno zdravljenje zagnojenih ran z uporabo plesnivega kruha omenjalo že v srednjeveški literaturi, se za prelomnico odkritja penicilinov postavlja malce kasnejši datum – 3. september leta 1928. To ponedeljkovo jutro je škotskega znanstvenika Alexandra Fleminga v laboratoriju londonske bolnišnice St. Mary čakalo prijetno presenečenje. Na gojišču bakterij stafilikokov je namreč opazil kolobar, ki je na petrijevki (stekleni posodici) označeval območje brez bakterij, kar je kazalo na to, da se je rast bakterij v nekem trenutku ustavila. Do tega prelomnega dogodka po vsej verjetnosti ne bi prišlo, če ne bi Fleming pred odhodom na letni dopust pozabil na petrijevko natakniti steklenega zrakotesnega pokrova. Ugotovil je namreč, da je rast bakterij zavrla čopičasta plesen, ki jo je zaneslo v odprto petrijevko. Plesen je podrobneje preučil, jo identificiral in jo danes poznamo pod imenom Penicillium notatum. Penicilini so bili rojeni, kot datum odkritja pa je znanstvenik navedel 28. september. Kljub odkritju je do množične uporabe preteklo še kar nekaj časa. Penicilin je prvič rešil življenje umirajočemu bolniku marca leta 1942, po več kot desetletju več ali manj neuspešnih poskusov uporabe za zdravljenje raznih bakterijskih okužb. Ta ogromni preskok je naposled dal penicilinom pomembno vlogo v zdravstvu, ki jo zasluženo ohranjajo še danes.

Kakšen je njihov mehanizem delovanja? Peniciline uvrščamo v skupino betalaktamskih antibiotikov, med katere spadajo še cefalosporini, karbapenemi in monobaktami. Vsem je skupna betalaktamska kemična struktura, ki omogoča zaviranje encima, pomembnega pri gradnji bakterijske celične stene. Če bakterija svoje celične stene ne more zadostno učvrstiti, propade. Ker so si zgoraj navedene skupine betalaktamskih antibiotikov po kemični strukturi podobne, moramo biti pri predpisovanju in uporabi pozorni na navzkrižno reaktivnost. To pomeni, da so lahko osebe, alergične na peniciline, alergične (sicer v majhnem deležu) tudi na cefalosporine. Pri vsakem predpisu antibiotika je tako pomembno, da zdravnika in farmacevta pred izdajo opozorimo, če smo na kateri antibiotik alergični.

Še nekaj besed o odpornosti. Pred časom mi je pacient v lekarni omenil, da bi bilo dobro, če bi se antibiotiki lahko dobili tudi brez recepta. Kot lahko sklepamo že iz mehanizma delovanja penicilinov in betalaktamov, vsi antibiotiki niso uporabni za vse vrste okužb. Nekateri antibiotiki morda pri neki okužbi ne bodo učinkoviti in obratno. Bakterije se čez čas na antibiotike prilagodijo in razvijejo različne mehanizme odpornosti, ki se predvsem ob nesmiselni uporabi antibiotikov še okrepijo. Je torej vsesplošna uporaba antibiotikov brez pravega znanja smiselna? Njihova nepremišljena uporaba, predvsem pri virusnih okužbah, kjer niso učinkoviti, bi neizogibno vodila v pojav odpornosti bakterij in ne želimo si predstavljati scenarija, da za zdravljenje bakterijskih okužb v prihodnosti ne bi bili na voljo več učinkoviti antibiotiki. Antibiotike je tako treba uporabljati v skladu z navodili. S tem ne mislimo le nase, temveč tudi na druge, ki bodo antibiotik uporabili v prihodnosti. In ne nazadnje cenimo raziskovalce, ki še vedno, po naključju tako kot Alexander Fleming ali načrtno, odkrivajo antibiotike. Da nam jih nekega dne vseeno ne bi zmanjkalo.