SLOVENIJA

KAJ S TUJCI, KI TO NISO, POTEM, KO SAMI NE ZMOREJO VEČ SKRBETI ZASE?

Posameznike, ki imajo neurejen status bivanja v državi, čeprav v njej trajno bivajo, in so se znašli v položaju, ko nujno potrebujejo storitev institucionalnega varstva, je treba skladno z določbami 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic obravnavati primerljivo z osebami, ki imajo urejeno stalno prebivališče v državi, in s tem omogočen dostop do socialnovarstvenih storitev. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se je aktivno odzvalo z iskanjem takojšnjih rešitev za konkretne primere in sistemskih rešitev za vse prihodnje.

* * *

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je v drugi polovici leta 2022 prejel pobude več posameznikov, ki jim je bilo skupno, da so imeli neurejen status bivanja v državi, kljub temu, da so v državi trajno bivali in so z njo trajno povezani, hkrati pa so se znašli v položaju, ko jim je bila nujno potrebna storitev institucionalnega varstva, ki pa je na voljo zgolj osebam s stalnim prebivališčem v državi. Ne da bi se spuščal v vprašanja, zakaj posamezniki nimajo urejenega statusa in v kolikšni meri je to morebiti posledica morebitnih preteklih posegov v pravice, je Varuh pristojnim predstavil stališče. Meni, da kadar gre za osebe, četudi brez urejenega formalnega statusa, ki jih z Republiko Slovenijo veže vez trajnega bivanja v državi in vzpostavljenih vezi, ki jih varuje določba 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, jih je treba pri dostopu do socialnovarstvenih storitev obravnavati primerljivo/enako kot osebe, ki imajo urejeno stalno prebivališče. Položaj teh oseb je po mnenju Varuha precej bolj primerljiv s položajem oseb s stalnim prebivališčem kot s položajem tujcev, ki pridejo v državo brez urejenega statusa in z Republiko Slovenijo nimajo ustvarjene povsem nobene vezi, a vendar so v svojem pravnem položaju povsem izenačeni s slednjimi. In to kljub vsem zavezam, ki jih je Republika Slovenija sprejela tudi s pristopom k Evropski socialni listini in Splošni deklaraciji človekovih pravic.

Republika Slovenija se je s podpisom Evropske socialne listina zavezala, da bo ukrenila, kar je potrebno, s sklepanjem ustreznih dvostranskih ali večstranskih sporazumov ali z drugimi sredstvi ter v skladu s pogoji, določenimi v teh sporazumih, da bi zagotovila enakopravno obravnavanje lastnih državljanov in državljanov drugih pogodbenic glede pravice do socialne varnosti (12. člen) in da bo zagotovila vsaki osebi, ki je brez zadostnih sredstev in si takih sredstev ni zmožna zagotoviti niti z lastnim trudom niti iz drugih virov, zlasti z dajatvami iz sistema socialne varnosti, zadostno pomoč in v primeru bolezni nego, potrebno glede na njeno stanje (13. člen).

Splošna deklaracija človekovih pravic v 22. členu določa, da ima vsakdo kot član družbe pravico do socialne varnosti in je, na podlagi nacionalnih prizadevanj in mednarodnega sodelovanja ter ob upoštevanju organizacije in virov vsake države, upravičen do uresničevanja ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, ki so nepogrešljive za njegovo dostojanstvo in svoboden razvoj njegove osebnosti. 25. člen iste deklaracije določa, da ima vsakdo pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Razumevanje pravice do socialne varnosti se širi in se bo brez dvoma širilo v prihodnje. Evropska socialna listina vpeljuje zahtevo po izločitvi vsake posredne diskriminacije tujcev (Komentar Ustave RS, Šturm L. (ur.), Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 528), do katere pride z določanjem na videz nevtralnih pogojev, ki jih tujci težje izpolnijo (npr. zahteva po stalnem prebivališču). V to smer se širi tudi razumevanje Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Evropsko sodišče je npr. svojo odločitev Gaygusuz proti Avstriji 16. 9. 1996 oprlo na določbo 14. člena v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 EKČP, ki se sicer nanaša na varstvo premoženja in je verjetno ni mogoče uporabiti za socialnovarstvene storitve, bi pa morda takšne storitve lahko pokrila pravica do spoštovanja zasebnega življenja iz 8. člena EKČP.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se je odzvalo z aktivnim iskanjem možnosti namestitve za posameznike v konkretnih primerih. Vzpostavilo je začasne mehanizme reševanja težave, zavezalo se je tudi k aktivnemu iskanju in vzpostavitvi sistemske rešitve, ki bo vsem osebam, ki dejansko prebivajo v državi in jih iz nje ni mogoče odstraniti, zagotavljala nujne socialnovarstvene storitve enako kot osebam s stalnim prebivališčem. 9.6-34/2022

 

vir: varuh-rs.si