Mastitis
Beseda izvira iz grščine, in sicer masto pomeni dojka, končnica itis pa označuje vnetje. Prepoznamo ga po bolečinah, otekanju, rdečini in občutku toplote na območju dojk. Spremljajo ga lahko tudi povišana telesna temperatura, utrujenost in slabo počutje. Običajno se z njim srečujejo doječe matere (govorimo o laktacijskem mastitisu). Pojavnost po dostopnih podatkih pri tej populaciji znaša od 20 do 33 odstotkov. Za mastitisom zbolevajo tudi ženske, ki ne dojijo, in moški. V članku se bomo v večji meri posvetili laktacijskemu mastitisu.
Najpogostejši vzrok nastanka je ostajanje mleka v mlečnih vodih. Funkcija teh je povezava mlečnih žlez z bradavico. Nepopolno izpraznjenje mlečnega voda lahko pripelje do njegove zamašitve. V normalnih razmerah bi se mleko izločilo skozi bradavico, ob zamašenem mlečnem vodu pa je to onemogočeno in mleko se vrne v vezivno tkivo dojke. To opazimo kot rdečino in občutek toplote na prizadetem kraju. Drugi vzrok nastanka je infekcijski. Patogeni lahko vstopijo v mlečni vod skozi poškodovano bradavico. Dobro gojišče za razrast patogenov je prav zgoraj omenjena zamašitev mlečnega voda.
Umestno je torej vprašanje, kaj lahko storimo, da ne pride do pojava mastitisa. Iz zgoraj napisanega lahko sklepamo, da moramo stremeti k temu, da mleko ne zastaja v mlečnih vodih. Že takoj porodu je zelo pomembno, da novorojenček in mati usvojita pravilno tehniko dojenja. Pri tem je pomembna spodbuda partnerja in osebja v porodnišnici ter kasneje zdravstvenega osebja, ki se ukvarja s pomočjo pri dojenju. Prav tako je pomembno, da doječe matere dojenčku pustijo, da popolnoma izprazni prvo dojko, in ga šele nato prislonijo k drugi. Na učinkovitost dojenja vplivamo tudi s spreminjanjem položaja dojenja. Nekateri podatki kažejo tudi na to, da nošenje ohlapnih oblačil zmanjša pojavnost mastitisa.
Če kljub temu pride do vnetja dojke, imamo na voljo nefarmakološke in farmakološke pristope. Pomembno je, da ženska ne preneha dojiti, saj bi s tem še povečala pritisk v mlečnem vodu in zastajanje mleka, s tem pa tudi možnost za razrast patogenih bakterij. Med nefarmakološke ukrepe sodijo počitek, masaža dojke, topli obkladki in prhanje pred podojem, mrzel obkladek po podoju, pristavljanje dojenčka vedno, ko izrazi željo po dojenju, in črpanje manjših količin mleka za zmanjšanje napetosti v dojki. Če z nefarmakološkimi ukrepi ne dosežemo zadostnega učinka, je smiselno poiskati pomoč pri zdravniku, ki se bo najverjetneje odločil za farmakološke ukrepe, ki stremijo k lajšanju bolečine in vnetja. Prva izbira za lajšanje bolečine pri mastitisu je paracetamol, pod zdravniškim nadzorom se lahko uporabijo tudi nesteroidni antirevmatiki (ibuprofen). Če pride do bakterijske okužbe v času dojenja, se zdravnik lahko odloči za zdravljenje z antibiotikom. Najpogosteje izbere kloksacilin ali flukloksacilin. Antibiotika se jemljeta vsakih šest ur, optimalno na prazen želodec. V primeru mastitisa, ki ni povezan z dojenjem, običajno uporabimo amoksicilin s klavulansko kislino, ki ga jemljemo na začetku obroka. S tem zmanjšamo možnost gastrointestinalne intolerance in optimiziramo absorpcijo amoksicilina s klavulansko kislino. Kot alternativo lahko uporabimo klindamicin, ki ga jemljemo neodvisno od obroka, z veliko količino vode, da se izognemo možnosti nastanka razjed na požiralniku. Ob nepovratni zamašitvi mlečnega voda se lahko izvede tudi kirurška drenaža.
Mastitis je predvsem za žensko populacijo zelo neprijetno bolezensko stanje, saj bistveno zmanjša kakovost pacientovega življenja. Dodatna težava je obdobje, ko se običajno pojavi (od nekaj tednov do nekaj mesecev po porodu). Izredno pomembno je, da takoj po pojavu simptomov začnemo lajšati težave z nefarmakološkimi in farmakološkimi ukrepi. S tem zagotovimo, da bo bolezensko stanje trajalo kratek čas.
