Zaračunavanje polnjenja električnih avtomobilov je nepregledno in vedno dražje
Polnjenje električnih avtomobilov vse bolj postaja nočna mora: poteka počasi, ponekod je treba plačati, drugje ne, a le redko lahko avtomobil napolnimo brez aktivacije polnilnice s posebno kartico. Kje jo dobiti, pa je pogosto uganka.
Pri avtomobilih z bencinskim in dizelskim motorjem je v nasprotju s tem vse jasno: ko zmanjkuje goriva, se ustavimo na najbližji bencinski črpalki, natočimo, plačamo na običajen način (gotovina, plačilne kartice …) in se odpeljemo.
Velike razlike v cenah
Na nekaterih polnilnicah (k sreči jih po naših informacijah v Sloveniji ni več) boste plačevali pavšalno, ne glede na to, koliko energije boste pretočili. Precej sprejemljivejša in nekako najbolj logična rešitev je plačevanje glede na količino energije (podobno kot pri točenju goriva).
Večina načinov zaračunavanja je nekje vmes – denimo kombinacija časa in pretočene energije, samo časa in podobno. Cena je pogosto odvisna še od hitrosti polnjenja, pri čemer ponudniki največkrat upoštevajo zmogljivost polnilnice in ne zmožnosti polnilnika v avtomobilu.
Razmere v Sloveniji
Največja slovenska upravljavca javnih polnilnic, Petrol in Elektro Ljubljana, sta z zadnjo spremembo cen prešla na zaračunavanje polnjenja glede na pretočeno energijo.
Pri obeh boste plačali tudi za porabljeni čas polnjenja, če boste avtomobil na polnilnem mestu pustili dlje, kot je določeno. Pri Elektro Ljubljana, ki ima zgolj polnilnice z izmeničnim tokom in močjo do 22 kW, je to vedno 180 minut (3 ure), to je meja tudi pri Petrolovih polnilnicah z izmeničnim tokom (do 22 kW), medtem ko se pri hitrih (do 50 kW) in ultra hitrih (nad 50 kW) polnilnicah z enosmernim tokom časovni pribitek začne zaračunavati že po 60 oziroma 40 minutah.
Tretji pomembnejši ponudnik, Ionity, ki je del mednarodne mreže in ima trenutno v Sloveniji štiri ultrahitre polnilnice, zaračunava samo pretočeno energijo.
Nepregledna in za potrošnike slaba ureditev plačevanja
Električni avtomobil lahko polnite na najrazličnejših mestih, denimo ob cesti, v garaži, na javnem parkirišču … V Sloveniji ni polnilnice, na kateri bi lahko polnjenje plačali tako kot bencin ali dizel (tudi utekočinjen naftni plin LPG ali stisnjen zemeljski plin CNG, če dodamo dve alternativi) na bencinskih servisih.
Tudi če električna polnilnica stoji v sklopu bencinskega servisa, plačilo s plačilno kartico ali celo gotovino ni mogoče. Potrebovali boste kartico ponudnika ali takšno, ki je s ponudnikom povezana. Še najbolj primerna se zdi rešitev plačevanja z aplikacijo v pametnem telefonu, a boste potrebovali več aplikacij, za vsakega ponudnika svojo.
Podobno je tudi v drugih državah, kar v praksi pomeni, da morajo lastniki električnih avtomobilov med potovanjem po Evropi s seboj nositi celo zbirko različnih kartic – a tudi to ni zagotovilo, da bodo na izbrani polnilnici res lahko napolnili akumulator.
Nekateri ponudniki so sicer že naredili korak naprej in se povezali s tistimi v tujini, kar pa spet pomeni, da je polnjenje mogoče le na polnilnicah točno določenih ponudnikov.
Ponudniki brezsramno razlikujejo med uporabniki polnilnic. Pogosto zaračunavajo več tistim, ki uporabljajo kartico partnerskega ponudnika, lahko pa razlikujejo tudi med prijavljenimi ali začasnimi uporabniki (denimo v aplikaciji).
Zakaj polnilna mesta niso pod streho?
V mestu bi bilo morda nenavadno, da bi polnilna mesta pokrivali, drugače pa je na namenskih prostorih, kot so bencinski servisi. Točilna mesta za bencin, dizel, LPG in CNG
so skoraj vedno pokrita, prostor ob električnih polnilnicah pa je večinoma brez nadstreška.
Tu ne gre le za udobje in zaščito pred padavinami, ampak tudi za optimizacijo polnjenja v času visokih temperatur. Vročina je namreč največji sovražnik akumulatorjev, zato bi bilo bolj primerno, da bi avtomobil med polnjenjem stal v senci, kar je še zlasti pomembno med hitrim ali ultrahitrim polnjenjem, med katerima se akumulator občutno ogreje.
Razgret asfalt in visoke temperature lahko med drugim povzročijo, da nadzorni sistem zmanjša hitrost polnjenja, s čimer prepreči poškodbe akumulatorja. To pomeni, da bo polnjenje trajalo dlje časa, cena pa običajno ne bo nič nižja, ker je odvisna od zmogljivosti polnilnice.
Še veliko prostora za izboljšave
Potrošniške organizacije si na nacionalni in evropski ravni (prek krovne Evropske potrošniške organizacije BEUC) že nekaj let prizadevamo, da bi se to področje uredilo v prid potrošnikom, ki v zadnjem obdobju vse bolj pogosto kupujejo električne avtomobile.
Med drugim smo svoje pripombe in predloge posredovali tudi v okviru prenove Direktive o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva, ki naj bi bila zaključena do jeseni.
Potrošniške organizacije zahtevamo:
- vzpostavitev goste mreže javnih polnilnih postaj za električna vozila, ki bodo dostopne vsem potrošnikom pod enakimi pogoji;
- obračun zgolj pretočene energije, morebitno časovno obračunavanje bi se lahko začelo šele po daljšem času in bi se moralo izkazovati kot nekakšna »parkirnina«;
- osnovno ceno, ki bi morala biti enaka za vse potrošnike – način plačila ali celo prijave v sistem ne bi smel biti izgovor za drugačno zaračunavanje;
- ukinitev zaračunavanja dodatka “tujim” uporabnikom (iz tujine ali od drugega ponudnika) – kot nekakšen roaming, saj tega tudi na bencinskih servisih med točenjem bencina, dizla, LPG ali CNG ne plačujemo;
- potrošnik mora imeti možnost, da za pretočeno energijo plača z običajnimi plačilnimi karticami, dobrodošla bi bila tudi možnost sprejemanja gotovine.
