Poškodba, ki lahko povzroči tetanus

V času dežurne službe lekarno obiščejo tudi posamezniki, ki rabijo material za oskrbo ran. Čeprav je dežurna služba namenjena izdaji zdravil, predpisanih na recept v istem dnevu, pomagamo tudi v takih primerih, saj gre za nujna stanja. Je pa vsaj priporočljivo, da ima vsako gospodinjstvo v okviru tako imenovane domače lekarne tudi osnovni set za oskrbo ran. Pri poškodbah je namreč lahko celo življenjskega pomena hitro (zaustavitev krvavitve) ter ustrezno oskrbeti (zmanjšamo možnost okužbe) rano.

 

Magistri farmacije v lekarni priporočamo ustrezen obvezilni material in svetujemo o pravilni oskrbi rane. Rano je potrebno najprej očistiti, lahko jo speremo s tekočo vodo ali s sterilno fiziološko raztopino, če jo imamo na voljo. Nato rano pokrijemo s sterilno kompreso, da preprečimo stik z okolico in jo povijemo, s čimer pomagamo zaustaviti krvavitev. Pri zaustavljanju krvavitve si lahko pomagamo tudi z dvigom uda. Če pri zaustavljanju krvavitve nismo uspešni, moramo nemudoma poiskati nujno medicinsko pomoč. 

 

Obenem magistri farmacije v dežurni službi izvajamo neke vrste triažo z namenom, da po strokovni presoji napotimo poškodovance v urgentno zdravstveno službo, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo. Med take primere uvrščamo tudi rane pri katerih obstaja možnost okužbe s tetanusom.

 

Na okužbo s tetanusom pomislimo, ob različnih situacijah:

• poškodbe (ugrizi, praske) s strani živali, posebno če živijo v kmetijskem okolišu,

• hujše opekline,

• komplicirani zlomi,

• poškodbe s tujim predmetom (recimo, če stopimo na zarjavel žebelj),

• poškodbe oči,

• strelne rane,

• vbodne rane, ki so se pripetile v kontaminiranem področju (npr. med vrtnarjenjem),

• uporaba nesterilnih materialov pri izvedbi pirsinga ter intravenskem uživanju drog.

 

Ljudje lahko zbolimo zaradi okužbe s tetanusom preko neposredne kontaminacije ran s sporami, ki jih proizvaja bakterija Clostridium tetani. Spore so lahko zaradi živalskih iztrebkov prisotne tudi v zemlji. V telesu se pod ugodnimi pogoji (brez kisika) bakterija začne razmnoževati in proizvajati nevrotoksin. Ta potuje preko krvožilnega in limfatičnega sistema do hrbtenjače in možganskega debla, kjer vpliva na prenos živčnih impulzov. Običajna inkubacijska doba znaša 3 do 21 dni.

 

Bolezen se kaže na različne načine, odvisno za kakšno obliko gre. Najpogostejša oblika je generalizirani tetanus, za katerega je značilna otrdelost in krči v žvekalnih mišicah. Togost mišic žvekalk onemogoča odpiranje ust, žvečenje in požiranje. Nato sledijo otrdelost vratu, težave pri požiranju, krč glasilk in mišic sapnika, generalizirani krči po celem telesu, močno okrepljeni refleksi, potenje in povišana telesna temperatura. Če krči zajamejo tudi dihalne mišice, glasilke in mišice sapnika, se bolnik lahko zaduši. Zaznavni del živčevja ni prizadet, zato je bolnik pri polni zavesti. Med mišičnimi krči prizadeti stiskajo pesti, telo se močno usloči v trupu, upognejo roke ter iztegnejo noge. Kontinuirani krči in otrdelost lahko pripeljejo do težav z dihanjem. Pojavi se lahko tudi tahikardija (pospešen srčni utrip) in povišan krvni tlak. Za tetanusom umre ena od petih zbolelih oseb.

Lokalizirana oblika tetanusa in cefalični tetanus sta redkejši obliki in sčasoma lahko vodita do generalizirane oblike. Za prvo obliko so značilne tonične in spastične mišične kontrakcije enega uda ali dela telesa, običajno v področju poškodbe. Cefalična oblika tetanusa je še redkejša. Pojavlja se pri osebah s poškodbami glave ali vratu. Klinični znaki so disfagija (oteženo požiranje), krči v žvekalnih mišicah in poškodbe živcev v področju glave, kar nas lahko zavede v domnevo, da gre za možgansko kap.

 

Pri odločitvi glede napotitve v zdravstveno oskrbo igra pomembno vlogo podatek o cepljenju proti tetanusu. Po poškodbi je cepljenje proti tetanusu potrebno za osebe, ki še niso bile popolnoma cepljene ali če ni dokazov o cepljenju ali je od zadnjega cepljenja minilo več kot 10 let, v skladu s priporočili.