ZDRAVJE

Škrlatinka

V 19. stoletju je bila škrlatinka huda, strah vzbujajoča otroška bolezen, ki se je množično pojavljala. Prispevala je k veliki obolevnosti in umrljivosti otrok, a sta se v zadnjem stoletju pojavnost in resnost obolenj precej zmanjšali. Gre za bakterijsko gnojno vnetje žrela, ki ga lahko prepoznamo po značilnih bolezenskih znakih:

  • vneto žrelo je močno rdeče, nebnice so povečane in vnete, pogosto pokrite z belkasto-rumenimi oblogami
  • vročina (običajno višja od 38,5° C)
  • glavobol, utrujenost, slabost in bruhanje
  • bezgavke na vratu se povečajo, otečejo
  • rdeč obraz, le trikotnik med konico nosu in brado je bled
  • izpuščaj (viden kot drobne rdeče pikice, dvignjene nad površino kože, ki pobledi, če pritisnemo nanj) se običajno pojavi na trebuhu in na prsih 12–48 ur po prvih simptomih in se nato razširi po vratu, rokah in nogah
  • malinast jezik, ki je najprej belo obložen, se drugi ali tretji dan bolezni začne luščiti od spredaj nazaj in postane gladek in živordeč.

Škrlatinko povzroča bakterija Streptococcus pyogenes. Bolezen se širi s kužnimi kapljicami iz ust bolnika s kašljanjem, kihanjem ali neposrednim stikom z okuženo osebo. Manjšo vlogo pri širjenju okužbe ima posreden prenos prek okuženih predmetov (pribor, kozarci, zobna ščetka). Čas od okužbe do pojava bolezenskih znakov običajno traja 1–3 dni.

Za večino ljudi je danes škrlatinka blaga bolezen. Smrt zaradi škrlatinke je izjemno redka. Bolezenski znaki, vključno z izpuščajem, po navadi minejo približno čez teden dni. Bolezen se običajno pojavlja pri otrocih. Če pri otroku prepoznate znake, ki bi lahko kazali na škrlatinko, je treba obvestiti zdravnika. Na škrlatinko pomislimo, če pri otroku ob značilnem kožnem izpuščaju opazimo še vsaj enega od naslednjih znakov:

  • vneto žrelo
  • vnete nebnice
  • povišano telesno temperaturo
  • pordel jezik.

Škrlatinko zdravimo z antibiotiki (penicilin, makrolidi) z namenom, da se popolnoma odstrani povzročitelj (tudi iz žrela), preprečijo možni zapleti (gnojni in negnojni) ter da se skrajša potek bolezni in s tem zmanjša ali prepreči širjenje okužbe na druge ljudi, ki imajo tesne stike z bolnikom. Po učinkovitem zdravljenju z antibiotikom bolnik po 24 urah namreč ni več kužen in lahko gre v vrtec, šolo, torej med ljudi, brez strahu, da bi okužil druge. Bolnik, ki se ne zdravi z ustreznimi antibiotiki, lahko izloča streptokoke tedne in mesece.

Imunost proti eritrogenemu toksinu, ki ga sprošča povzročitelj škrlatinke, se razvije v enem tednu po začetku bolezni in je običajno trajna. Pri tistem, ki je škrlatinko prebolel, je malo verjetno, da jo bo še enkrat. Cepiva proti škrlatinki ni. Za preprečevanje je pomembna predvsem osebna in splošna higiena. Priporočamo pogosto umivanje rok z vodo in milom, posebno ko so te onesnažene z izločki ust ali nosu. Pri kašljanju ali kihanju si je treba pokriti nos in usta s papirnatim robčkom. Če tega nimamo, kašljamo v zgornji del rokava. Treba se je tudi izogibati izmenjavi osebnih predmetov (jedilni pribor, brisače, zobna ščetka …). Pomaga pogosto prezračevanje zaprtih prostorov. Otroci, ki imajo škrlatinko, ostanejo doma. V vrtec ali šolo se vrnejo, ko mine 24 ur od začetka jemanja antibiotikov.

Kot smo omenili, je ob sumu na škrlatinko treba obiskati zdravnika, da v primeru potrditve bolezni ustrezno ukrepa (prijava primera območni enoti Nacionalnega inštituta za javno zdravje, predpis antibiotika). Spremljajoče simptome (vročina, bolečina v žrelu) lahko zdravimo z ustreznimi sredstvi (analgetiki, antipiretiki), o izbiri in uporabi teh se lahko posvetujete s farmacevtom ali farmacevtskim tehnikom v lekarni.

Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom.
Bojan Madjar, mag. farm. spec.