Vitamin D – vitamin ali hormon?

Verjetno bo to vprašanje bralce nekoliko presenetilo, saj se o vitaminu D kot o hormonu, razen v strokovnih krogih, pravzaprav ne govori. To je tudi razumljivo, saj je brez podrobnejšega poznavanja (pato)fiziologije telesa težko prepoznati in opredeliti njegovo pravo vlogo v telesu. V tem članku bom zato poskusil nekoliko podrobneje predstaviti delovanje tega zanimivega vitamina. Ne nazadnje smo z njim vsakodnevno prepleteni, tudi novejše informacijske tehnologije pa nas o njegovi pomembnosti vsakodnevno opominjajo. Kdo namreč še ni slišal in ponotranjil razna obvestila in načine, »da si zagotovimo sonce«?

Sonce ima pri »vnosu« vitamina D v telo edinstveno vlogo. Če ste pozorno prebrali stavek ste najbrž opazili, da je beseda »vnos« označena v navednicah. Tehnično gledano namreč z izpostavljenostjo soncu aktivne oblike vitamina D samodejno ne vnašamo. Ta se namreč v telesu tvori še le po nekaj postopnih korakih, katerih ključni prvi korak pa je ravno prisotnost (lahko sončne) ultravijolične-B svetlobe. Kako torej pridemo do aktivne oblike? V koži se nahaja predhodna molekula vitamina D, ki jo lahko imenujemo tudi »prekurzor«. Ko ultravijolična svetloba tipa B doseže to molekulo, se ta spremeni in nastane nova molekula imenovana vitamin D₃. Ta oblika še zmeraj ni aktivna in mora naprej potovati še v jetra in  ledvica, kjer končno nastane aktivna oblika vitamina D, ki pravzaprav edina izvaja vse zanjo namenjene funkcije. Ta se imenuje kalcitriol, ki ga lahko poenostavljeno pojmujemo tudi vitamin D. Celoten proces nastanka aktivnega vitamina D je torej kar precej zapleten, zanimivo pa je, da ga razen na zgoraj omenjen način, drugače praktično ne moremo pridobiti. V manjših količinah se oblika vitamin D₃ (vmesna/predhodna oblika aktivnega vitamina D) v naravnih oblikah namreč pojavlja samo še v ribjem olju ali rumenjaku.

Kakšna je vloga vitamina D? Njegovi najbolj poznani učinki so pozitivni učinki na kosti, zlasti pri otrocih in starejših. Kot vemo, je za dobro rast kosti potreben zadosten vnos kalcija, ki pa ga lahko telo samo, brez vitamina D, absorbira le okoli 10-15% tega, kar zaužijemo s hrano. Z vitaminom D, se ta odstotek poveča na 30-40 %, kar predstavlja občutno razliko. Njegovo pomanjkanje je tako pri otrocih v preteklosti, predvsem na območjih, kjer je bila dostopnost sončne svetlobe majhna (razna industrijska naselja z veliko smoga, v zimskih mesecih), povzročalo velik porast rahitisa. Bolezni, za katero so značilne razne malformacije kosti, ki pa je dandanes v razvitem svetu na srečo redko videna. Razlogi so verjetno dobra ozaveščenost glede pomena vitamina D, njegovega dodajanja k prehrani, ter celokupna večja izpostavljenost soncu.

Zahvaljujemo se Vam ker nas berete :), ne pozabite vščekati našo FB stran

Ker veliko drugih tkiv po telesu prav tako izkazuje receptorje za vitamin D, se raziskave čedalje bolj usmerjajo tudi v odkritje novih, dodatnih namembnosti. Pozitivne učinke je tako vitamin D že izkazoval kot komplementarno (dodatno) zdravljenje pri osteoporozi in raku prostate ter izkazoval ugodne učinke na imunski, kardiovaskularni in endokrini sistem. Zaradi ugodnih fizioloških in kognitivnih lastnosti, se ga dodaja vojakom na raznih vojaških misijah, v nekoliko višjih odmerkih pa je bil podan tudi kot priporočilo za zdravljenje okužbe s Covid-19.

Priporočljivo je torej, da se vitamin D v telesu nahaja  v primernih, zadostnih koncentracijah. V telo ga tako lahko vnesemo tudi z raznimi prehranskimi dopolnili, kar je priporočljivo zlasti v zimskih mesecih, ko je izpostavljenost soncu najmanjša. Dnevni priporočen vnos ob pomanjkanju vitamina D za odraslega znaša 1000 i.e. (mednarodnih enot) na dan, medtem ko je za otroke, glede na starost, ustrezno manjši. Tukaj je potrebno poudariti, da se je o potrebnosti vnosa vseeno priporočljivo prvotno pogovoriti z zdravnikom, farmacevtom ali drugim zdravstvenim delavcem. Kot omenjeno zgoraj, se lahko v nekaterih primerih namreč vitamin D glede na potrebe odmerja tudi v višjih količinah, po drugi strani pa lahko prekomeren vnos posamezniku tudi precej škoduje.

V tem članku smo tako nekoliko podrobneje spoznali vitamin D in njegove pozitivne učinke na telo. Na koncu moramo le še opredeliti: je vitamin D vitamin ali hormon? Ker kot ključen mikronutrient  definitivno spada med vitamine in ker po drugi strani pomaga regulirati različne aktivnosti v telesu, je »produkt« živih celic in ker ustvarja stimulirajoče učinke na celice pogosto vstran od mesta svojega nastanka, lahko rečemo, da je oboje. Tako vitamin, kot hormon.