ZANIMIVOSTI

Zmanjšajmo količine zavržkov hrane v svojem domu

Mednarodni dan ozaveščanja o izgubah hrane in odpadni hrani.

Po podatkih Statističnega urada RS (SURS) smo leta 2018 zavrgli skoraj 139.900 ton hrane, od tega 38 odstotkov oziroma 53.200 ton užitne1. Številke so skrb vzbujajoče, razsežnosti problematike in deleža, ki ga pri tem na svojih plečih nosimo potrošniki, pa se še ne zavedamo. Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) je zato 29. september razglasila za Mednarodni dan ozaveščanja o izgubah hrane in odpadni hrani. Letos smo ga obeležili prvič, s ciljem, da z ozaveščanjem in s pravilnim odnosom do hrane močno zmanjšamo količine zavrženih užitnih živil in s tem naredimo pomemben korak na poti k bolj trajnostni družbi.

Zavržena hrana ustvarja velik pritisk na naravne vire in okolje, proizvodnja hrane in živil namreč izrablja dragocene vire, kot so tla, voda, energija in goriva, povezana je tudi z izpusti toplogrednih plinov. Zmanjšanje izgub in količin zavržkov hrane je pomembno za doseganje ciljev Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 (Sustainable Development Goals), sprejete na vrhu OZN septembra 2015, prav tako je to pomembna prednostna naloga Evropske komisije, saj v EU vsako leto zavržemo kar 88 milijonov ton hrane, pri proizvodnji in odstranjevanju živilskih odpadkov se sprosti 170 milijonov ton izpustov CO2, porabi pa se 261 milijonov ton virov.

Eden od ciljev agende za trajnostni razvoj je do leta 2030 na svetovni ravni prepoloviti količine odpadne hrane na prebivalca v prodaji na drobno in pri potrošnikih ter zmanjšanje izgube hrane vzdolž celotne dobavne verige.

Kaj je izguba in kaj odpadek?
Hrana se izgubi ali zavrže na vseh stopnjah prehranske verige: na kmetijah, pri transportu, obdelavi, predelavi, skladiščenju in proizvodnji, v trgovinah, restavracijah, javnem sektorju in v gospodinjstvih. Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) ločuje med izgubo hrane (ang. food loss), ki nastane v kmetijstvu, distribuciji in pri predelavi hrane, ter odpadno hrano (ang. food waste), ki nastane na poti od maloprodaje do končnega potrošnika, sem spadajo tudi gostinski obrati in javni sektor (vrtci, šole, menze …). Podatke za Slovenijo zbira SURS, ki upošteva drugačno definicijo kot FAO, zato slovenska statistika odpadne hrane vključuje tudi delež, ki nastane med proizvodnjo hrane in distribucijo. Če želimo omogočiti primerjavo na globalni ravni ter opredeliti skupne cilje za zmanjšanje količin odpadne hrane pri neposredni potrošnji in pri zmanjševanju izgub v prehranski verigi, je treba najprej poenotiti definicije in način zajemanja podatkov.

ZPS se pridružuje aktivnostim na področju zmanjševanja izgub in količin odpadne hrane
29. septembra, na mednarodni dan ozaveščanja o izgubah hrane in odpadni hrani, smo se pri Zvezi potrošnikov Slovenije pridružili podpisu Izjave o sodelovanju na področju zmanjševanja izgub in odpadne hrane, v javno obravnavo pa je bila dana tudi Strategija za manj izgub in odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano, ki jo je pripravil direktorat za hrano in ribištvo v sodelovanju s številnimi deležniki.

Veseli nas, da smo se skupaj z drugimi pomembnimi deležniki na pobudo ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano priključili aktivnostim na področju zmanjševanja izgub in količin odpadne hrane. Zavedamo se, da bomo s skupnimi akcijami lažje pripomogli k uresničevanju ciljev OZN in Evropske unije, to je prepoloviti količine zavržene hrane do leta 2030.

Se sploh zavedamo, koliko hrane zavržemo?
Septembra smo na Zvezi potrošnikov Slovenije izvedli spletno anketo, v kateri smo vas spraševali, kako nakupujete hrano in kaj naredite z njenimi presežki. Med drugim nas je zanimalo, kdo po vašem mnenju zavrže največ hrane. Le 13 odstotkov sodelujočih je odgovornost za največ zavržene hrane pripisalo gospodinjstvom, medtem ko večji delež pripisujete trgovcem, šolam in drugim javnim ustanovam ter gostincem.

Podatki Statističnega urada RS dokazujejo, da imamo o problematiki zavržene hrane popolnoma napačne predstave – več kot polovica odpadne hrane namreč nastane v gospodinjstvih (52 odstotkov), 30 odstotkov v gostinstvu in strežbi, 10 odstotkov v distribuciji in trgovinah z živili ter 8 odstotkov pri proizvodnji hrane.

Slovenec v povprečju samo doma zavrže približno 13 kilogramov užitne hrane na leto, skupaj s hrano, ki ostane v restavracijah, menzah, šolah, ipd. pa kar 21 kilogramov.

Spletna anketa: Kako nakupujete hrano in kako ravnate s presežki?
Med odpadno hrano se glede na rezultate ankete najpogosteje znajdeta sadje in zelenjava, saj ju ne znamo pravilno shranjevati ali pa za to nimamo možnosti. Več kot 30 odstotkov sodelujočih ustvarja zavržke hrane, ker sadje in zelenjavo olupi »na debelo« ali olupek zavrže, čeprav je užiten.
Če nam hrana ostaja, jo pogosto predelamo v novo hrano, zamrznemo ali konzerviramo, kar 10 odstotkov sodelujočih v anketi pa presežke preprosto zavrže. Nekoliko nas je razočaral podatek, da 11 odstotkov sodelujočih hrano odlaga med mešane komunalne odpadke (črn zabojnik), 16 odstotkov celo v straniščno školjko. Odpadna hrana tja ne spada, odvrzite jo na kompost ali v rjav zabojnik.

Kar 83 odstotkov sodelujočih pogosto ali zelo pogosto nakupuje z nakupovalnim seznamom, kar je vsekakor pohvalno, če ga znamo pravilno sestaviti– prej dobro preverimo zaloge in načrtujemo tedenski jedilnik.

Preverite rezultate ankete.

Spremembe so nujne
Tudi v društvu Ekologi brez meja ugotavljajo, da je zavržena hrana skupen problem kmetov, trgovcev, predelovalcev, gostincev in potrošnikov. Preprečevanje nastajanja zavržene hrane predlagajo kot prvi in osnovni ukrep za zmanjšanje količin zavržene hrane, sledijo izkoriščanje rabe presežkov hrane za ljudi (npr. podarjanje varnim hišam, dobrodelnim organizacijam), pouporaba v industriji in za krmo živali (npr. uporaba sirotke za hranjenje prašičev), kompostiranje (na domačem vrtu ali z uporabo posebnih posod za kompostiranje), najmanj zaželen postopek pa je odstranjevanje (v bioplinarnah, kompostarnah, z biološko stabilizacijo – kot del mešanih komunalnih odpadkov, sežig itd.).

Obstoječi vzorci proizvodnje in porabe hrane postajajo nevzdržni in jih moramo spremeniti. Nekaj projektov in pobud je že bilo izvedenih, še bolj pa so potrebne korenite spremembe, spodbujene s strani političnih odločevalcev.

uporabno1

“Porabiti do” in “uporabno najmanj do” — Poznate razliko?
V spletni anketi smo vas med drugim vprašali, ali poznate razliko med navedbo “uporabno najmanj do” in “porabiti do”. Kar 20 odstotkov vprašanih ne ve, kakšna je razlika, 8 odstotkov vprašanih pa meni, da je ni. Tudi tisti, ki razliko poznajo, večinoma ne vedo, na katerih izdelkih je en ali drug izraz.

Če je živilo označeno z “uporabno najmanj do” (konzerve, moke, kaše, riž, suhe testenine, zamrznjena živila, trdi in poltrdi siri …), bo ob pravilnih pogojih shranjevanja (navedeni so na embalaži) uporabno tudi po navedenem datumu. Seveda moramo s svojimi čutili preveriti, da izdelek ni napihnjen, čudnega vonja ali okusa, plesniv ipd. Če pa je živilo označeno z navedbo »porabiti do« (na primer sveže meso, ribe in mlečni izdelki), ga moramo po navedenem datumu zavreči, čeprav se nam morda zdi, da je še primeren za uživanje. Ni namreč nujno, da so patogeni organizmi vedno vidni na površini ali da jih bomo zaznali s svojimi čutili, tovrstne okužbe pa so med najbolj pogostimi in niso nedolžne. Izdelke, pri katerih je rok uporabe označen z navedbo “porabiti do”, moramo nujno hraniti tako, kot je navedeno na embalaži, le tako bodo živila res uporabna do zapisanega datuma. Po odprtju jih čim prej vrnemo v hladilnik in jih ne puščamo na pultu, saj se začnejo hitro kvariti.

 

 

VIR: ZPS.SIAVTORICA: Anja Bolha – FOTO: ZPS.SI